Žani, mali kodrici, vedno živahni kot poper, v spomin!
»Nikoli ni bilo Nani ali Žana. Vedno je bilo Nani z Žano.« (Dunja Vodopivec)
Nekako tako se Nani in Žane od nekdaj vsi spominjamo, vedno in povsod skupaj, nerazdružljivi.
Spoznala sem ju na poligonu kinološkega društva na Vrhniki, kjer sta obiskovali tečaj agilitija oz. hkrati tudi pri društvu Tačke pomagačke, kjer je Nani z Žano en prvih terapevtskih parov v Sloveniji. V Domu starejših Vrhnika sta pomagali prenekateremu osamljenemu srcu starostnikov, v vrtcih in šolah neumorno in na zabaven način vzgajali otroke o odnosu do psov in sožitju z naravo. Dobro so jo poznali zaposleni in otroci na Pediatrični kliniki v Ljubljani in na URI Soča, kjer je pustila velike sledi s svojimi majcenimi tačkami. Ko se je s svojim toplim kožuščkom stisnila k malim pacientom na posteljah, so njihova lička zažarela in narisal se jim je nasmeh na obrazu. Pa koliko veščin je obvladala. Več kot odlična je bila v premagovanju ovir, pustila se je negovati in urejati pasjo frizuro, kar je bilo deklicam še posebej všeč, rada se je vozila tudi v vozičku, meni najljubša njena zvijača pa je bila pospravljanje igrač. Pospravila jih je s takšno vnemo in bila zgled vsem otrokom v vrtcih, da so ti od njenega obiska dalje igrače redno pospravljali. Ravno tako je bila zaslužna, da so otroci celo starše naučili pobirati kakce za kužki.
Z njima sem nekajkrat šla na katero od uric v šolo, vrtec ali druge ustanove, najbolj pa se mi je v spomin vtisnila prigoda s svetovne razstave psov pred leti v Celju. Žana in Nani sta – marljivi kot vedno – dva dni predstavljali društvo in se izkazali tudi v veliki dvorani polni občinstva. Med eno od predstavitev, pri kateri je poleg Žane sodelovala še ena psička, sem želela prikazati kako se pravilno daje priboljšek. Bil je namenjen Žani, ker pa je druga psička, zlata prinašalka, stala preblizu, je Žana prav nejevoljno zabevskala vanjo in hitro, da še vedela nisem, vzela priboljšek. Takrat me je ta mala prijazna puhica naučila, da nikoli ne ponujam priboljška ‘med dvema ognjema’. Ja, Žana je pač vedela, kaj je dobro in je pazila na svoje imetje. Tudi na svojo Nani. V spominu imam filmček, kako priteče iz hiše preveriti, kdo prihaja k njeni Nani na obisk, potem pa se stisne k tebi in deli poljubčke, pa spet hop na tla in skakljati okoli Nani.
Težko si predstavljam Nani brez Žane, obe vedno polni življenja, igrivi, navihani, a hkrati nežni, ljubeči in marljivi mravljici. Še pričeski sta imeli podobni in ker je Nani šivilja, sta bili tudi modno usklajeni. Skratka, popoln par.
Žana je Nani pomenila vse. V času kratke bolezni ji je Nani, kakor vedno, stala ob strani in jo nesebično negovala. Ni ji bilo težko vstati 10 ali 15 x na noč in jo nesti lulat. Ne, bila je kar oblečena, da ne bi izgubljala časa.
Žana je bila ljubljenka Nanine družine, ljubljenka sto in sto otrok, starejših, bolnikov in naključnih sprehajalcev. Bila je izjemna terapevtska psička z veliko začetnico. Delala je polnih 11 let, v zadnjem času v domu starejših z gospodom, ki je oslepel. Ravno Žana je bila tista, ki ga je ponovno spodbudila brati in zaradi katere so knjigo o psih prevedli v Braillovo pisavo. Skupaj z Nani sta bili neumorni, srčni in z velikim veseljem sta opravljali delo terapevtskega para.
Žana je bila darilo Nani njenih dveh otrok ob 50. rojstnem dnevu. Kakor je sama rekla, je bilo to najlepše darilo v njenem življenju. Poleg najlepše psičke, sta ji podarila tudi izjemnih 14 let, mnogo novih znanstev, novih znanj, novih poti in trdnih prijateljstev.
Te čudovite spomine za seboj pušča Žana, ki se sedaj, brez bolečin, veselo podi z ostalimi našimi preminulimi kosmatinci na drugi strani mavrice. Predstavljam si, da jih uči agility in budno pazi na svoje priboljške in igrače. Bodi srečna in naj ti bo lepo!
Prepričana sem, da Žana ve, da jo Nani z družino ter vsi mi, neizmerno pogrešamo in jo vedno bomo. Enake njej, ne bo in nikoli je ne bomo pozabili. Vendarle pa si sigurno želi tudi to, da bo Nani srečna in nasmejana, morda z novo puhasto kepico v naročju.
Valentina in Dunja