Ko me je Ida poklicala in me prosila, da zapišem nekaj besed v spomin Bafi, sem imela občutek, da sem dobila najtežjo nalogo v svojem življenju. A ne zato, ker o njej ne bi vedela kaj napisati, temveč zaradi bolečine ob njeni odsotnosti.

In kdo je Bafi bila?

Coton de Tulear, majhna, bela, puhasta kepica za katero sta Ida in Vilma skrbeli, kot da bi bila pasja princesa. Pravzaprav je to tudi bila… čista in urejena, zmeraj pripravljena na posredovanje s pomočjo psa.

Njene rjave oči in vedno urejen kožušček je pritegnil pozornost. Zaradi nje so se ljudje približali, postavljali vprašanja in jo želeli pobožati. Ljudem je vedno že samo s svojo prisotnostjo priklicala nasmeh na obraz.

Tudi mene je velikokrat nasmejala. Spominjam se časa, ko sva se z Ido in najinima psičkama vpisali v tečaj Relly obidienca. Bafi RO sploh ni zanimal, veselila se je igre z Laro. Bafi, ki je drugače Idi vsepovsod zvesto sledila, je na poligonu sedela in Ido opazovala. Na koncu sta morali vaditi hojo ob nogi. Ido je pogled nanjo tako omehčal, da enostavno ni mogla biti jezna nanjo.

Najbolj srečna in zadovoljna je bila Bafi v Idinem naročju, kjer je vedno zelo hitro zaspala. Zaupanje med njima je bilo tako veliko, kot je bila velika ljubezen. Bili sta terapevtski par.

Nepopisno je bilo veselje Bafi in Lare, kadar smo prišli na obisk k Idi. Bafi se je takrat na vso moč trudila, da bi se Lara z njo igrala. Bili sta, kot bi ljudje rekli, najboljši pasji prijateljici. Lara je ob vstopu skozi vrata z vso hitrostjo tekla po stopnicah in iskala Bafi.

In potem je prišel ta dan…ko nas je Bafi tiho zapustila. Veliko prehitro.

O življenju govorimo, da je v vsaki, še tako slabi stvari vedno nekaj dobrega. Veliko sem premišljevala o tem. Zakaj se je Bafi že morala posloviti? Kaj je bilo njeno delo tukaj?

In potem se je od nekod pojavil odgovor…naše življenje poteka v hitrem tempu, vsak dan nam prinaša lepih stvari, a tudi veliko stresa. Bafi je bila primer umirjenosti… počasi je korakala svojo pot, ne glede na to, kaj se je dogajalo okoli nje. Počela je stvari, ki jih je imela rada in počela jih je tedaj, ko je imela voljo za to. Ampak vse, kar je počela, je bilo umirjeno. Bila je Bafi.

V petek sva imeli z Ido Tačkove urice v vrtcu, prvo starostno obdobje. Laro smo zjutraj pripeljali do Ide, Ida pa je nato pripeljala Medi in Laro v vrtec. Prvič po Bafinem odhodu. Vprašala sem Ido, kako je bilo. In Ida mi je odgovorila, kako je Lara tekla po stopnicah in iskala…

Opravili sva najino delo v vrtcu in Ida je ponovno odpeljala Laro k sebi domov. Po službi sem odhitela po njo. Tudi sama sem odhitela po stopnicah, odprla drsna vrata in…pričakala me je Medi, pričakala me je Lara, a majhnega, belega puhka ni bilo. V tistem trenutku sem tudi sama občutila neizmerno praznino. Ida me je ogovorila: »Glej, kje imam Bafi«. Na polici sem zagledal majhno, belo žaro. In ponovno me je prešinila misel…Bafi ni več.

Bafi veselo skače po travniku, tam za mavrico. In še bolj vesela bo, če bomo tudi mi poskušali živeti umirjeno, če se bomo vsaj tu in tam zaustavili in počeli stvari, ki jih radi počnemo. Če bomo tudi mi samo to, kar smo.

Bafi ve, da jo Ida, Vilma in Medi neizmerno pogrešajo. Da jo pogrešajo tudi drugi ljudje in psi. Za seboj je pustila veliko praznino. Življenje gre naprej. Bafi je bila ena in edina. In vedno bo, v naših mislih in srcih.

Nataša z Laro

Preživela sem prijetno in mirno zimo 2012/2013 z mojima psičkama Bafi in Medi.

5. marca 2013 opoldne pa se mi je podrl svet. Odšla je moja draga Bafi, mnogo prezgodaj in vedno bolj spoznavam, koliko mi je pomenila.

Velike in neizbrisne sledi so za seboj pustile tvoje male bele tačke.

Ida z Medi