Ko sem daljnega leta izvedela, da dobim za pripravnico labradorko, nama je obema z Bello zaigralo srce. Z Boro sta se takoj ujeli in Bora boljše mentorice ne bi mogla dobiti, saj je bila Bella s svojo zenovsko energijo najboljša možna mentorica. Tako dobro sta sodelovali, da sva bili midve s Karmen skorajda nepotrebni zraven. Vse je »klapalo« .
Pripravništvo sta dokaj hitro opravili in po opravljenem izpitu pričeli z delom na njima ljubi Osnovni šoli Cerkno in vrtcu Cerkno. Tam se je Bora najbolje počutila in najlepše sodelovala. Samo, da so bili otroci in bila je najsrečnejši pes.
Doma ni bilo nič drugače. Kmalu je dobila bratca, takega človeškega, nato še enega. In vlogo starejše sestrice je opravljala z odliko.

Vsa ta leta, odkar sta se Karmen pridružili zavodu, sta bili obe tisti članici, ki sta v svojem kraju to poslanstvo opravljali srčno in predano. Tiho, srčno in brez velikih besed.

In potem dobim mail. Bora je odšla za mavrico. Kako? Še pred kratkim sta delali. Njeno veliko srce je postalo preobremenjeno.

Psi imajo samo eno napako: njihova življenja so prekratka. Bora je dočakala lepih 13 let, a še vseeno – premalo. Vem, da je s Karmen in družino imela najlepše življenje in to je tisto, kar največ šteje: lepi spomini, zapisani v srcih družine in vseh, ki jim je Bora lepšala dneve: otrokom v šoli, vrtcih, starostnikom, pacientom v psihiatrični bolnišnici in mimoidočim v vsakdanjem življenju. Njene tačke so pustile neizbrisne sledi.

Draga Bora, vem, da te je Bella pričakala in vem, da že skupaj uigrano fehtata tam za mavrico, se mečeta po umazanih lužah in imata narisan nasmeh do pasjih ušes. Čuvajta ena drugo, tekajta brez skrbi in ko pride čas, se zopet srečamo.

Monika