Mala psička, z velikim srčkom.
Z Irmo sta sklenili, da bosta pripravništvo za opravljanje posredovanja s pomočjo psa opravili v rekordno kratkem času. Ne poznamo terapevtskega para, ki bi to opravil hitreje. Obe vestni, delovni, tenkočutni, z veliko mero empatije, sta se podali na to pot terapevtskega dela. Dolga leta sta obiskovali oddelek za endokrinologijo in kardiologijo v Pediatrični kliniki Ljubljana. Doživeli sta veliko lepih stvari , pa tudi marsikaj grenkega. Še dolgo potem, ko zaradi pomanjkanja časa nista več obiskovali otrok na Pediatrični kliniki, so ostale, ki še hodijo tja, sestre in otroci spraševali: »Pa kje je vendar tista lepa, simpatična in prijazna psička Fiona?« Zelo so jo pogrešali prav zaposleni, saj jim je že s prihodom na oddelek polepšala dan. Bila je tako prijazna, mila in lepa psička, da se ti je enostavno usedla v srce. Pri mnogih je pustila neizbrisen pečat.
Bila je ena tistih psov, ki se ti prikradejo v srce za vedno, pa še veš ne, kdaj in kako. V svojem pasjem življenju je naredila ogromno dobrega in pričarala nešteto nasmehov tistim, ki so jih najbolj potrebovali. S svojimi poljubčki in veselim repkom, ki je neutrudno plesal in migal ves čas, je razvedrila vsako bolnišniško sobo, v katero je vstopila. S svojo nežnostjo se je znala približati tudi tistim, ki jim kosmati štirinožci predstavljajo velik izziv. Čeprav je bila majhna in nežna, je znala, ko je bila na obisku pri starejših in dementnih v domu starejših, pritegniti tudi pozornost tistih, ki jim misli lažje odplavajo v druge čase. Znala je opozoriti nase in kot pravi pes, povedati, da bi se kakšen priboljšek in počohek še kako prilegel. In vedno ji je uspelo.
Bila je tudi odlična učiteljica. S svojo igrivostjo in radoživostjo je hitro osvojila otroška srčka in njihovo pozornost, kar je bilo v veliko pomoč njeni Irmi, da je lahko učila, kako s kužki pravilno sobivamo.
In imeli smo jo radi. Prav vsi… Njeno lepo mehko dlako, njene nežne učke ter njen prijazen in zaupljiv karakter. Z Irmo sta bili res odličen tim. Dopolnjevali sta se in užitek ju je bilo gledati pri delu. Vedno ju je spremljal smeh in pozitivna energija.
Skupaj z vso družino so se radi potepali po hribih in raziskovali lepote naše narave, ali pa samo obsedeli v družbi drug drugega pod orehom ob hiši. In ti trenutki so bili zagotovo najlepši. Ko sta po opravljenem delu ali potepanju skupaj z Irmo prišli domov in si vzeli čas zase. Takrat jo je Irma vzela v naročje in ona je svojo lepo, ponosno glavico naslonila nanjo, se stisnila in enostavno – uživala v družbi najdražje osebe.
Res prehitro in povsem nepričakovano se je njena življenjska pot končala. Enostavno smo ostali brez besed. A vse skupaj nas tolaži vsaj dejstvo, da je živela lepo življenje, polno ljubezni in dobre volje, okusnih priboljškov in nebroj čudovitih trenutkov, ki jih je pustila v srcih tistih, ki so to potrebovali. Zdaj veselo in brez bolečin skaklja na drugi strani mavrice in budno pazi na svojo drago Irmo. In zagotovo bo najbolj vesela, ko bo pri Irmi spet opazila njen širok nasmeh. Sploh, kadar bo pomislila nanjo.
Neizmerno te pogrešamo, Fiona! Ostani naš angelček in skupaj s Piko, Bafi, Gajo, Pandoro in Medi pazi na naše kužke od zgoraj!
PETke