Vedno Avška. Je bila in bo. Neskončno prijazna, potrpežljiva, ljubeča. Ninina sreča.
Dobro se spomnim, kdaj sem ju prvič videla. Z Nino sta prišli na testiranje v Dom starejših na Vrhniko. Avška je takoj pomahala z repkom, pomigala z zadnjico in navihano pogledala…Ni bilo možnosti, da je ne bi takoj vzljubil.
Z Nino sta bili odličen terapevtski par. Obe zelo zanesljivi, vedno pripravljeni pomagati. Poleg drugih obiskov sta veliko let obiskovali Pediatrično kliniko. Nevrološki oddelek je bil njun. Vsako sredo ob 17 uri sta bili tam. Vzgojiteljica na oddelku je že prej napovedala njun obisk. Nekateri otroci so bili na oddelku po nekaj tednov. Komaj so čakali, kdaj pride sreda. Ampak veselili se niso le otroci. Ves oddelek je bil v »luftu«. Avška je bila ljubljenka tudi medicinskih sester in drugega osebja. Vedno se je našel kak priboljšek zanjo, naj bo hrenovka ali kaj drugega, vendar vedno po opravljenem delu. Ja, Avška je vedela, kam se splača priti.
Mislim, da bi Nina lahko napisala knjigo o njunih doživetjih na Pediatriji in drugje. Ogromno jih je bilo: kako je Miha, ki je bil sprejet v bolnico, ker kar naenkrat ni mogel več hoditi, naredil prve korake z Avško. In potem, ko ga je presenetila v šoli…Veselje do nebes.
In kako je Christiana pripravila do tega, da so ga lahko odpeljali na dializo. Skoraj dve uri so ga prepričevali, da gre: dva zdravnika, medicinski sestri, psihologinja. Ni in ni hotel iz sobe. Že enkrat prej sem mu obljubila, da ga bo obiskala Avška. In ko nam je mamica povedala, kakšne ceremonije imajo z Christianom, smo se hitro odpravile na oddelek. Ko je zagledal Avško, je nehal jokati in tuliti. Avška je pokazala vse, kar je znala. Najbolj všeč mu je bil poklon. In tega mu je pokazala nekajkrat. Psihologinja mi je rekla: »Le kje ste bili prej?« Ja, Avška je znala očarati, imela je magično moč potolažiti še tako žalostnega in prestrašenega otroka. Spremljala je slepega dečka iz šole. Bal se je psov, ampak ob Avški je ta strah izgubil… Še in še je zgodb.
Seveda sta z Nino delali tudi drugje. Sodelovali sta na OŠ Jože Moškrič, kjer sta z Moniko pomagali otrokom s posebnimi potrebami, da so premagovali težave z branjem in ostalimi težavami. Vedno sta bili pripravljeni sodelovati, kjer je bilo potrebno. In kamor sta prišli, sta bili neskončno dobrodošli. Vedno dobre volje, razigrani, pozitivni.
Naj omenim še to. Poslovila se je Avška, psička »stare garde«. Pridružila se je prijateljicam, ki so redno obiskovale Pediatrijo: Gaji, Lili, Fioni, Žani. In vsem ostalim. Vem, da se veselo igrajo, tekajo, se smejijo. Zagotovo se pogovarjajo o starih časih. In obujajo spomine. Nam pa sporočajo, naj ne bomo žalostni, saj so imele lepo življenje. In da se nekoč vidimo…
Srečno Avška, imej se lepo…
Dunja
Kaj naj napišem? Bila je ena in edina. Legenda! Kamorkoli sta prišli z Nino, sta vse očarali. Veliko srce in ena sama milina. In ta neprecenljiva vez, ki se je spletla med njima, je bila tista, ki je pomagala toliko ljudem.
Bila je tudi ‘sodelavka’ punc na veterinarski kliniki, kjer je bila Nina zaposlena kot veterinarski tehnik. In tudi Avša je skrbela za paciente. Ne moreš verjeti, če ne vidiš. Kakšen čut je imela za ljudi in za živali!
Manjkala bo, zelo. 🙁
Valentina
Od nas se je poslovila draga Avša. Z Nino sta bili ustanoviteljici Zavoda PET. Izredno lepo se je bilo
od njiju učiti, ker sta vedeli in znali obe zelo veliko. Skupaj s Fiono sva bili izredno ponosni, da sva bili
lahko del njune poti. Nemalokrat sta s Fiono ušpičili kakšno stvar skupaj, skupaj pa sta tudi delali na
Pediatriji in na Soči. Verjamem, da se bosta našli in živeli svoje življenje tam, kjer je prostor samo za
najpogumnejše in igrive kužke.
Rada se te bom spominjala Avši in nikoli ne bom pozabila naših prvih korakov, ki smo jih prehodili
skupaj.
Irma
Draga Avšika,
psička, ki je bila meni in moji dragi psički Belli vzor. Psička, ki sem jo občudovala od prvega trenutka, ko sem jo spoznala. Taka milina, taka čistost, ki jo je premogla… Neopisljivo. Z Nino sta bili tandem, ki si ga samo iskal. Z Nino sta imeli res posebno vez. Vez, ki je zagotovo še ostala. Vez, ki jo bosta zagotovo pletli naprej. Nekoč.
Monika