Ko sem Fidka prvič zagledala, so se mi usta raztegnila v širok nasmeh. Njegove malce žalostne, mile očke, so me gledale tako prisrčno, da sem se skoraj stopila. Kot da je malce sramežljiv, se mi je zdelo. Ampak ko je stopil v Pediatrično kliniko, je bil njegov korak samozavesten in ponosen, ker on je pač prišel v službo. Ponosno je hodil po hodniku in takoj se je usedel v srca medicinskih sester. »Joj, kako srčkan kuža«, so pravile.  In on je vedel, da govorijo o njem, zato je še bolj dvignil glavo in bil še bolj ponosen.

In kakšno veselje je bilo, ko je lahko bil na postelji pri otrocih. Ne vem, kdo je bil bolj vesel – otroci ali on. Okoli njega se je širila pozitivna energija in na vsak način je želel ugajati.. Otroci so mu poslušali srček, dajali priboljške, ga božali, tudi zobke so mu umivali. Človek je imel občutek, da se ob vsem tem strašansko dobro počuti in uživa. Nič mu ni bilo odveč. Še dolgo potem, ko z Ingrid nista več obiskovala otrok na Pediatriji, so sestre spraševale po njem. »Kje je naš Fido, kdaj pride?« Nikakor se niso mogle sprijazniti, da ju najbrž  na oddelek kirurgije ne bo več … Tam sta bila z Ingrid ZAKON.

In po obisku Pediatrije  Fidko ne bi bil Fidko, če ne bi takoj zavil v Gostilno Štorklja, kjer je od prijaznega natakarja obvezno dobil smetanco. Niti najmanjše možnosti ni bilo, da bi ga Ingrid takoj po obisku odpeljala domov. Kot lev se je boril za svojo pravico. »Saj sem si jo vendar zaslužil«, si je mislil. In imel je zelo prav.

Z Ingrid sta obiskovala tudi vrtce in šole. In seveda se je tudi tam izkazal. Vse kar je bilo potrebno je odlično pokazal. Medtem, ko je Ingrid z veliko mero strokovnosti pripovedovala otrokom, kako je potrebno psa vzgajati, skrbeti zanj, ga imeti RAD, je mirno ležal na odejici in jo s kotičkom očesa opazoval.  Ja, in plesati je znal. To je bilo otrokom posebej všeč. Mirno lahko rečem, da sta bila eden  najboljših terapevtskih parov v zavodu.

Ingrid je preprosto oboževal. To si lahko takoj opazil. Njuna povezanost si čutil že od daleč. Ja, Fidko je bil Ingridina velika ljubezen. Pred letom in malo je zbolel. Hudo. Ingrid je skrbela zanj natančno in vestno,  kolikor je bilo v njeni moči.   Na steni je imela narejeno tablo z razpredelnico in v njej vpisane vse podatke. Ure, katero zdravilo, kdaj itd. Ne vem, če poznam koga, ki bi to delo opravil bolje, kakor ona.  In se je pozdravil. Zdaj pa je zbolel tako hudo, da mu veterinarji niso več mogli pomagati. Tudi Ingrid in njena družina ne. Niti njena brezpogojna ljubezen.

Mali princ je odšel med zvezdice k našim dragim kosmatincem, od katerih smo se morali tudi mi posloviti. Vem, da bi dali vse, da bi večno živeli z nami.

Fidko, radi smo te imeli. Za vedno boš ostal v naši mislih in srcih. Razveseljuj naše kosmatince in vem, da sem in tja pokukaš na zemljo k tvoji Ingrid. In najbrž ji prišepneš, naj nikar ne bo tako žalostna, da je tebi lepo … in pošiljaš ji poljubčke.

Dunja Vodopivec