O zapisom o Sisy sem odlašala do zadnjega.  Kaj zapisati, da ji ne bom naredila krivice in o njej zapisala premalo?

Bila je majhen kuža z največjim karakterjem. Lepotica (čeprav je iz dna duše sovražila česanje in kopanje). Vedno je znala uveljavljati svojo voljo. Največja razvajenka. Pasji vodja. Vedno in povsod je morala imeti vse pod kontrolo.  Razlog, zakaj sem se tudi sama želela pridružiti Zavodu PET.

Ko me je poklical prijatelj veterinar, da se Sisy poslavlja sem mislila, da se mi bo sesul svet. Težko se je posloviti od psa, ki si ga imel skorajda za svojega. Še nekaj dni sem jo na Kinološkem društvu iskala, iz katerega vogala se bo prikazala  s svojo »šefovsko držo«.

Sisy,  uživaj s pasjimi prijatelji tam nekje na drugi strani mavrice. Verjamem, da se z veseljem podite naokoli. Zvečer pa te – tako kot te je pri Vandi in Lu – čaka najboljša večerja in najmehkejša postelja.

Živa Ketiš