Zdaj je tudi uradno zabeleženo. Z Luno sva čisto pravi terapevtski par. Veselje sega do neba in zadovoljstvo prevzema srce.

Šli sva skozi vsa sita. Najprej skozi sito primernosti, tako Lune, kot mene, potem so sledila izobraževanja, ki še kar trajajo in nato konkretno delo v ustanovah: delo z otroki, s starostniki, z ljudmi, ki jim bližina psa sprosti mišice, olajša bolečine, je čudovita motivacija in prikliče nasmeh na obraz.

Neverjetne zgodbe in čudoviti ljudje na poti od tu do neskončnosti. Ker tja segajo, to druženje, ta bližina, ta srčnost.

Okoli 15.000 let se človek druži s psom. V tem času sta drug drugega dobro spoznala, v smislu tega, da sta se sposobna razumeti. Predvsem, skozi govorico telesa. Ustvarila sta vez, ki ju dopolnjuje in nadgrajuje. Kadar je ta res tista prava, je mogoče govoriti o navdihujoči zvestobi, predanosti, zaupanju, prijateljstvu.

Imeti svojo žival, razviti tesen odnos z bitjem, ki ni človeške vrste, ga čutiti in živeti z njim v sožitju, z njim ustvarjati boljši svet – neprecenljivo.

Sopotniki smo in vsem nam v prsih bije srce.

Tina Steblovnik in Luna