Že od malih nog sva z bratom sanjala, da bi imela psa in sva se vedno prerekala o tem, katere pasme bi ta bil. Ko pa sem bila stara 9 let, se nama je ta želja uresničila. Naš prvi kuža Maks je v hišo prinesel veliko veselja, pokazal pa mi je tudi, da imajo psi res pozitiven učinek na ljudi, sploh v času mamine bolezni. Že dolgo sem se želela ukvarjati s psi, šolanjem psov ali čimerkoli v povezavi z njimi in prebrala sem vse mogoče knjige o psih, ki sem jih našla. Maks je očitno mojo željo zaznal in tako je v našo družino leta 2022 prišla še rjava kepica Mara.

Kmalu sva začeli s šolanjem in s svojo poslušnostjo na poligonu je navduševala tako mene kot tudi inštruktorje. Sprva sem želela z Maro na izpite, a sva te dali na stranski tir, saj sem kmalu po tem, ko je dopolnila 1 leto, videla razpis za testiranje za terapevtski par in vedela sem, da je to tisto, kar želim početi z njo. Hitro se je izkazalo, da je tudi ona zelo navdušena nad terapevtskim delom. Seveda še vedno obožuje poligon, a se je ta zdaj zanjo razširil na vse ustanove, ki jih obiskujeva. S svojo živahnostjo najraje razveseljuje otroke, z veseljem pa se gre pocrkljat in pomagat tudi k vsem ostalim uporabnikom (sploh, če so ji pripravljeni metati žogico), jaz pa sem najbolj srečna ko vidim vesele obraze uporabnikov in Maro, ki z njimi uživa.