Ko sem končevala študij biologije, sem se odločila, da je čas za čisto mojega psa, pasme borderski ovčar. Fjodor je bil že kot mladiček zelo karizmatičen in rad je imel družbo ljudi. Bila sem navdušena nad vsemi možnostmi, ki so se nama ponujale v kinologiji. Preizkusila sva se v marsičem: opravila sva izpit poslušnosti, naučila sva se osnov frizbija, prav tako sva opravila izpit iz pašno zbiralnega načina (delo z ovcami), preizkusila sva se v razstavljanju in še bi se našlo. Na koncu sva ugotovila, da nama vse discipline ne predstavljajo izziva ali zadovoljstva. Naredila sva najin ožji izbor, ki nama je v veselje: tekmovanja v agilityju, tek s psom oz. canicross in seveda posredovanje s pomočjo psa. S Fjodorjem imava rada izzive, natančnost in hitrost, zato so nama treningi in tekmovanja v agiltiyju zelo všeč. Ko se želiva sprostiti, se poženeva čez drn in strn, saj tako najbolj uživava v naravi in si napolniva baterija za nadaljnje podvige. Ker pa rada prinašava pozitivno energijo in riševa nasmehe na obraze, je delovanje v Zavodu Pet, prava odločitev za naju. Biti prostovoljec je plemenita izbira, prostovoljec s psom, pa čisto posebno doživetje.

Kljub temu, da je to moj in Fjodorjev opis, pa bi rada omenila še tretjega člana našega krdela, brez katerega ne bi bili tako pozitivna klapa. Čisto po naključju in brez večjih priprav, se nam je pred nekaj leti pridružil borderski ovčar Vitjan, črno bel navihanec, ki naju uči, da je potrebno užiti čisto vsak dan. Mogoče bo Vitko kdaj prav tako pes terapevt, ampak zaenkrat si želim, da uživa na agility progah, ki jih premaguje z veliko strasti.

Psi so zame del družine in brez Fjodorja se ne bi pričela tako intenzivno ukvarjati s kosmatinci in njihovim nadvse zanimivim svetom.

Alenka & Fjodor