V življenju sem bil vedno v stiku s psi. Z različnimi psi, različnih značajev, velikosti in izgleda. Z vsakim psom sem spoznal posebne vrste bitja, ki so na moji osebnosti pustila neizbrisen pečat, enako kot jaz na njihovi, ko so se razvijali, veselili in odhajali. Večje kot je bilo veselje in sreča s psom, s katerim sva se družila, težje je bilo slovo. Ugotovil sem, da mojo starost ne zaznamujejo moja leta, pač pa obdobja, ki sem jih preživel s psi. Teh obdobij je bilo sedem in vsako obdobje je imelo svoj začetek in konec. V vsakem novem psu so se zrcalila tudi doživetja s psi, ki jih ni več. Pojavljala se je podzavestna primerjava osebnosti psov, ki so me spremljali v preteklih letih z osebnostjo psa, ki je sedaj moj spremljevalec. Zelo verjetno je, da je Lan, s katerim preživljamo zadnja tri leta, plod vseh pozitivnih in negativnih izkušenj,ki smo jih razvili v naših »pasjih obdobjih«. Zato pa smo mu namenili posebno nalogo, v kateri uživa on in uživamo vsi mi, s katerimi živi. Še posebej sem ponosen jaz, saj sem ugotovil, da ima izrazito razvite občutke obvladovanja nenavadnih situacij. Uživa v individualnih stikih z različnimi vrstami ljudi, od otrok do starejših, od tihih in hrupnih, takšnih, ki so čisto običajni ljudje ali pa imajo izrazite težave in probleme različnih vrst. Izrazita je njegova radovednost in želja po razkazovanju in dobrikanju, pa tudi pozornost do vsega novega in neznanega. Nekaj je očitno podedoval od svojih staršev, ki so bili priznani razstavni psi. Neprestano je pripravljen na igro, v trenutku pa se prilagodi na posebne delovne naloge, ko ugotovi, da gre zares in da ni šala. V obdobju, ko je deloval kot terapevtski pes, je te svoje dobre stvari še bolj razvil in si že za čas svojega življenja postavil majhen spomin v srcu vseh tistih, ki jim je pomagal, o spomeniku v našem srcu pa ne dvomimo.

Zoran in Lan