Narava je vedno bila moja prijateljica. Za sprostitev, rekreacijo, razmišljanje, nabiranje njenih dobrot…. Pred leti, še kot dijakinja in študentka sem se po njej potepala sama, a želja po kosmatincu na štirih nogah je vedno bila nekje globoko v srcu.

Ko sem se po študiju vrnila domov, sem pozabila na mesto in se vrnila v raj podeželja ter brez zadržkov pripeljala prvo psičko mešanko. Starši niso bili najbolj naklonjeni temu dogodku. Novo jutro in mami vpraša:» Ali me je slišala, da sem se vrnila iz službe?« Tako smo že čez noč postali najboljši prijatelji. Štiriletno prijateljstvo nas je vse zaznamovalo, a zakaj se je končalo še danes ne vem. Vedeli smo, da praznina ne bo trajala.

Po nekaj mesecih iskanja, je prišla k nam ta mala rumena kepica, ki je imela samo bratca in sestrico – Bora. Navihana labradorka, vedno dobro volje, polna energije, da razvedri še najtemačnejši dan. Sama sem učiteljica in najina učilnica s kolegico je polna rastlin in živali, ki popestrijo šolske dni učencem in ostalim uslužbencem. Kaj pa, če nam šolske dni polepša še Bora? Tako se je porodila ideja o sodelovanju z nekom – kom? Hitro je moj prijatelj postal Zavod PET. Poln idej, zagnanosti, sočutja do ljudi, dobrih in zvestih prijateljev.

Šolanje, učenje, nasveti,… Postali sva terapevtski par. Pot do terapevtskega para mi je odprla obzorje o majhnosti človeka in moči narave. Tako sva izkušnje pridobivale na različnih inštitucijah obdane s pravimi prijatelji. Hvala vsem, ki ste nama svetovali, kako stopiti na pot prejemanja in dajanja nasmehov, ponujenih tačk in priklonov. Upava, da bova »pobarvale« številne dni.

Karmen in Bora