Včasih rečemo, da so nam nekatere stvari, dogodki, srečanja,… usojeni. Če pogledam nazaj, se mi dozdeva, da sva si bili z Loonco dobesedno usojeni. Čeprav sem imela kar nekaj let željo, da bi imela psa, sem si vedno govorila, da ni še čas – pač služba s čudnimi urniki, otroci… Nekega večera sva s prijateljico gledali slike in videoposnetke mladičkov njene psičke, pa so me kar preplavila čustva ob pogledu na male, črno bele puhke. In sem začela prijateljico zasuvati z razno raznimi vprašanji tako, da ji na koncu ni preostalo drugega, kot da pokliče vzrediteljico in se pozanima, ali so že vsi mladički oddani. Neverjetno, ampak prosta je bila le še ena psička. Tako smo leta 2013 “od danes do jutri” dobili novo družinsko članico, bordersko ovčarko Loono, črno belo kepico z belim krogcem na hrbtu.

Kot se za odgovornega skrbnika spodobi, sva z Loonco že, ko je bila mladiček začeli obiskovati tečaj socializacije, ni pa ostalo pri tem, saj sva se vseskozi udeleževali raznih tečajev, od poslušnosti do agilityja, nekaj let sva tudi tekmovali v agilityju. Z Loonco sva radi aktivni, najraje greva v naravo, kjer hodiva, tečeva, se sprostiva in napolniva energijo.

Čeprav je živahna, je Loona nežna, ljubeča psička, rada ima ljudi in je motivirana za delo. Večkrat so mi rekli, da bi z njenimi lastnostmi lahko postala dober terapevtski pes. Pomislila sem: »Zakaj pa ne? A ni lepo, da lahko sodeluješ s svojim psom, hkrati pa narediš dobro delo in nekomu polepšaš dan?«. Tako sem se odločila, da greva na testiranje Zavoda PET. Testiranje sva opravili in se pridružili PETkam. Z Loono sva počasi nabirali izkušnje in znanje, spoznavali nove ljudi, postali terapevtski par in ponosno lahko trdiva, da sva s svojimi obiski narisali ogromno nasmehov in ogreli mnoga osamljena srca, na kar sva še posebej ponosni.

Zdaj uživava v več kot zasluženem pokoju in crkljava le še ena drugo.

Alenka in Loona