Ko sem bila stara 5 let nam je oče v družino pripeljal človekovega najboljšega prijatelja, takrat se je
začela moja pot učenja dela s psi. Ko sem obiskovala osnovno šolo sem prvič izvedela za terapijo in
aktivnost s pomočjo živali, najprej s konji, nato tudi s kužki. Tudi sama sem ugotavljala, kako
prisotnost kužka pozitivno vpliva name in na ljudi okoli mene. Odraščanje mojega mnenja ni
spremenilo, leta 2014, sem v družino pripeljala novega člana – Rozi. Mešanka med labradorcem in
zlatim prinašalcem, je postala moja sopotnica, najprej sva se lotili šolanja in učenja različnih trikcev.
Rozi obožuje družbo ljudi, otrok in starejših, ki jo z veseljem pobožajo za ušesi, ona pa podarja pasje
poljubčke.
Pred dvema letoma sem končno uresničila svojo, skorajda 20-letno, željo in z Rozi našla Zavod PET,
kjer sva postali terapevtski par. Njen potrpežljiv, empatičen in crkljiv karakter se je izkazal za
odličnega pri druženju z različnimi ljudmi.
Rozi je ob opravljanju svojega dela našla svoj smisel in vedno nasmejana obišče šole, bolnišnice in
domove starejših. Najbolj me osreči, ko vidim Rozi zadovoljno mahati z repkom ob vstopu v ustanovo
in vesele obraze ljudi, ki jim s svojim obiskom polepšava dan.

Klara in Rozi