Majhna bela kepica Lili je Lenčki postavila življenje na glavo. Lenčka je bila namreč prepričana, da bo imela psa, ko se bo upokojila. Ampak zgodilo se je drugače. Prijateljica Lavra je rezervirala Lili in – en, dva, tri je bila ta v novem domu. Hitro je postala Lenčkina prijateljica, zaupnica in tovarišica. Kamor je šla Lenčka, je z njo šla tudi Lili.

 

Kmalu sta skupaj začeli pohajati po hribih in planinah. Obe sta imeli radi naravo. Nekoč, ko sta jo mahnili na Viševnik, so pohodniki spraševali Lenčko, kako bo ta mala stvarca prilezla na vrh. Ha – ne samo, da je prilezla na vrh, skupaj z Lenčko sta prehiteli skoraj vse pohodnike! Tiste male tačke so strumno premagovale ovire. Ja, to je bila Lili – planinka.

 

Psi so čudovita bitja. Lili pa je bila še nekaj posebnega. Hrabra, srčna, vesela, modra. Kjerkoli se je pojavila, je bilo čutiti njeno pozitivno energijo. Vse pse je znala spraviti v red. Noben problem ji ni bilo umiriti pse, veliko večje od sebe. Hitro je ugotovila, s kakšnim psom ima opravka. Ni se spuščala v konflikte, raje se je umaknila.

 

Bila je pravi pasji vodja. To se je pokazalo tudi, ko je v njen dom prišel kraljevi koder Polde. Brez pardona je moral spoštovati njena pravila in njen hišni red, ki ga je živela do tedaj. Če ga slučajno ni, ga je takoj okarala. Poldetu je bilo kmalu jasno, koliko je ura. Ko sta se peljala v avtu, so bili zadnji sedeži njuni. Bolje rečeno, Lilini. Ona se je pogosto ulegla čez vse sedeže, Poldetu pa je ostal skromen prostor v kotičku. Znala je pokazati, kdo je glavni v hiši.

 

Lili je bila tudi prostovoljka. Svojo prostovoljsko pot sta skupaj z Lenčko začeli v Domu starejših na Vrhniki. Kako radi so jo crkljali starostniki… Vsakomur je znala zlesti pod kožo. Kasneje je mnogo let obiskovala otroke na Pediatrični kliniki v Ljubljani. Največ na pedopsihiatričnem, kasneje na kirurškem oddelku. Otroci, zaposleni in vsi, ki so jo poznali, so jo preprosto – oboževali. Še posebej so njeno srčnost in pozitivno energijo občutili mali bolniki na intenzivni negi. O tej posebni psički se je širil glas in zgodilo se je, da so jo poklicali tudi na kakšen oddelek za intenzivno nego odraslih v UKC.

 

Lili je bila psička, ki je nikoli ne pozabiš. Vsi se je bomo spominjali, ker je bila tako posebna. Tam, kjer je sedaj, v pasjih nebesih, je zagotovo dober žur. In velika gneča, saj gredo vsi psi v nebesa. Naj ji bo lepo v njihovi družbi…

 

Dunja Vodopivec

PRISPEVAJ SVOJIH 5

Vsaka PETka je dobrodošla, saj nam pomaga delati bolje.

RAD BI DONIRAL