Za božične praznike 2019 je Larin srček rekel, da ne zmore več. In sledilo je slovo.

Porcelanasta psička, s črnim, žametnim kožuščkom, belo kravato in belimi škorenjčki ter poetičnim imenom Lara. Ko jo je Nataša videla na sliki zavetišča, si je rekla: »Ta bo moja.« In to vztrajanje je Laro pripeljalo v topel objem Nataše in Tomaža. Vsaka želja v očkah je bila prebrana in Lara jima je to veliko vdanost vračala, pridno sodelovala na tečajih vzgoje, se učila raznih spretnosti in trikcev. Hotela je biti zaposlena in par Nataša – Lara je bil zato popoln. Energija se je popolnoma ujemala. Z lahkoto sta opravili izobraževanje za terapevtski par in nato vrsto let pridno delali v raznih ustanovah: vrtcih, šolah, domovih za starejše, pediatrični kliniki. Lepo sta prikazovali delo terapevtskega psa na številnih predstavitvah. Verjamem, da bo nepozabno njuno delo v Natašinem vrtcu, kjer si je zastavila poseben program izobraževanja otrok. Imela sem priliko videti, kako so otroci navdušeno sodelovali, medtem ko je Lara brezhibno opravila vsako načrtovano nalogo. Obogatila je trenutke ljudem v domovih starejših, otrokom v bolnišnicah, v vrtcih je bila bila najboljša učiteljica in vzgojiteljica.

Ob Nataši in Tomažu je bila Lara res srečna psička. Spremljala ju je na vsakem koraku in prevoženem kilometru, na morju, v hribih, v družbi psov in dobrih ljudi.

In potem naenkrat – Larin srček je bolan! Kljub temu je kazala še naprej veliko željo po življenju. V tem času je opravila še zadnjo urico v vrtcu. Pretresljivo. Vzgojiteljice so se s solzami v očeh poslavljale od Lare, otroci so odkrito sočustvovali in tolažili Natašo, da bo ena pasja zvezdica več.

Ta drobna črnuhica, z velikimi zvedavimi očkami je pustila veliko praznino. Naj ti bo dobro, kjerkoli že si.

Ida Krese