»Daj, pripelji Fidota«, je po daljšem pogovoru z mano kolegici zaklicala Polona Samec, vodja zavetišča za zapuščene živali v Horjulu. In ga je pripeljala. Z ovratnikom (pred nekaj dnevi so ga kastrirali) je bil videti ves droban in nebogljen. Prestrašeno se je oziral na vse strani, ob tem pa poslušno hodil ob spremljevalki.

Ko sta se ustavila v naši bližini (bili sva s prijateljico in še štirje drugi obiskovalci), je Fido obmiroval. Stal je čisto pri miru, kot bi si še dihati ne upal. Kar nekaj časa je stal tako, potem pa je počasi, res zelo počasi, prišel do mene, sedel k mojim nogam, dvignil glavo in me pogledal s tistimi velikimi, žalostnimi očmi. In v tistem trenutku je moja trdna odločitev, da grem v zavetišče zgolj in samo po informacije glede posvojitve (ki bi jo izpeljala čez kakšno leto, ko bom šla v pokoj), padla v vodo.

To se je zgodilo 18. septembra 2009 in od takrat je Fido vedno ob meni in z mano. S svojo milino in vdanostjo je v hipu osvojil tudi srca ostalih družinskih članov, hkrati pa nam je pomagal preboleti izgubo pudeljčka Maxa in novofundlandca Kozma.

Takoj se je vključil in kot stalno izkazuje, navdušil nad življenjem z nami. Otresel se je boječnosti in nesigurnosti, postal je zadovoljen in samozavesten kuža. Vsak, ki ga prvič vidi, je sicer prepričan, da je zelo miren in zadržan. A ko ga vidi »v akciji«, ugotovi, da se je pošteno zmotil. Ko Fido namreč opravlja določeno nalogo – pa naj gre za nalogo, ki si jo je določil sam ( npr. čuvanje hiše in vrta, preganjanje vran in mišk po polju, kopanje lukenj po njivah…) ali pa sem mu jo dodelila jaz – jo vedno opravi zelo zavzeto in dosledno.

In prav zaradi te njegove zavzetosti in doslednosti vem, je opravljal tudi vse naloge, ki mu bile zaupane kot terapevtskemu psu in je na ta način pomagal ter lepšal dan vsem, ki so potrebovali njegovo pomoč ali pa si želeli njegove družbe. Zdaj pa zasluženo uživa svoj mir in pokoj s prijateljico Piko in v družbi svojih najdražjih.

Ingrid & Fido