Naša prva skupna družinska psička je bila črna fletka Taja. Bila je najboljša kužika na celem svetu, ki je moje otroke spremljala skozi vse otroštvo in je ne bomo nikoli pozabili. Ko se je Taja bližala štirinajstim letom, sva se z možem odločila, da v družino sprejmeva še enega kužka in tako malo popestriva dneve naši veteranki z igrivim mladičkom. Razmišljala sva in raziskovala, kakšne pasme vse obstajajo, in tako sva nekega dne na neki pasji razstavi zagledala čudovite hrte in med njimi mini hrtke. Bili so nama tako všeč, da sva se odločila, da bo naš novi družinski član mali italijanski hrt. Imela sva srečo, da je bila v Slovenija ena vzrediteljica te čudovite pasme in ravno takrat so pričakovali leglo mladičkov. Ko se je skotila naša Desert Queen Lucciola, smo se odločili, da jo bomo klicali Senna. V tem času je naša Taja postajala vse bolj počasna, tačke so jo komaj še držale pokonci … En teden pred prihodom Senne v naš dom se je na našo veliko žalost Taja poslovila od nas (stara 14 let in 3 mesece) in tako se s Senno nista nikoli spoznali. Takrat smo se odločili, da na naslednjega psa ne bomo čakali tako dolgo.

Čez manj kot dve leti je v Brnu na Češkem na svet prišla Aurika Brai Chmelnicki. Med kotitvijo se je nekako zgodilo, da si je zlomila repek, ki ga na žalost niso mogli rešiti, zato so ji ga operativno skrajšali. Ker zaradi tega ni bila primerna za vzrejo in za razstavno psičko, so se vzreditelji odločili, da jo obdržijo, razen če bi ji našli kak tak dom, kjer bi jo sprejeli takšno kot je. Naša prijateljica, ki ima tudi italijančka, je izvedela za to in jim povedala za nas. Bili smo zelo veseli, ko so se odločili, da bo Aurikin novi dom pri nas v Sloveniji.

Ne vem več točno, v katerem časopisu sem videla Dunjo in Gajo. In prebrala, da obstajajo ljudje, ki se ukvarjajo s posredovanjem s pomočjo psov, obiskujejo razne ustanove ter s tem osrečujejo ljudi. To me je čisto prevzelo. Ker imam zelo rada živali in ljudi, sem se odločila, da se tudi jaz preizkusim v tem. Ko je bila Senna dovolj stara, sem naju prijavila na testiranje v Zavodu PET, ki sva ga uspešno opravili. Ko je naša Valentina spoznala še Auriko, je predlagala, da bi tudi njo testirali, in tako je tudi bilo. Ker se je tudi ona izkazala kot primerna, sem izobraževanje, pripravništvo in izpit opravila z obema, kar je za nas tri super, ker smo nerazdružljive in smo z
veseljem skupaj opravljale ta plemenit poklic.
V Zavodu PET sem spoznala veliko krasnih, pozitivnih in srčnih ljudi in njihovih kužkov, kar me vedno znova in znova motivira in mi polni »baterije«. Rada bi povedala, da mi je skozi pripravništvo vsak član PETk dal nekaj, vsi skupaj pa
ogromnoooo in da sem zelo vesela, da sem del te čudovite družbe terapevtov.

Helena