Pisati o Gaji, je bilo nekaj najtežjega, kar so me v življenju prosili. Nisem si mislila, da mi bo, pa vseeno, vsakokrat, ko sem se lotila, mi besede kar niso stekle. Morala sem počakati, čeprav nisem vedela, koliko časa bo trajalo, da bom lahko pisala, ne da bi jokala. Ne le zaradi Gaje, temveč preprosto zato, ker te izguba katerekoli kosmate duše vedno znova opomni, kako kratko je pravzaprav pasje življenje in kako malo časa imamo z našimi kosmatinci.

 

Nato sem sem se skušala spomniti vsega lepega, kar je Gaja doživela, kako ljubljena in oboževana je bila. Tako mi je postalo lažje pri srcu.

 

Gajo in Dunjo poznam že zelo dolgo. Pravzaprav je bila Gaja še mladenka, ko sem jo spoznala. Še sedaj se spomnim njenega vihravega repka, ko je na poligonu ponosno izvajala vaje poslušnosti in seveda tudi izpit zelo dobro opravila. Hm, bila je veliko mirnejša od skrbnice Dunje in očarala je tudi zelo strogega sodnika.

 

Nekega dne, takrat še v okviru drugega društva, so me zaprosili, da z Dunjo opravim intervju. Želela sem, da to ni običajen intervju, ampak da vidim, kako živita in kako opravljata njuno prostovoljsko poslanstvo. Nikoli ne bom pozabila, kako me je takrat in vedno, kadar prišla na obisk očarala Dunjina neizmerna skrb za Gajo. Kako jo je vozila na Gajine najljubše sprehode (o ja, tudi do bara Kokoloko, kjer je Gaja obvezno dobila piškot ali dva), kako ji je skrbno umila tačke po sprehodu, ji kuhala tudi večkrat na dan in to ne kar vsake hrane (upam si trditi, da bolje kot sebi in družini), kako ji je priskrbela najboljšo veterinarsko oskrbo, pa koliko različnih ovratnic in povodcev je imela, kako nežno jo negovala in kako lepo sta se skupaj igrali in pogovarjali druga z drugo. Ja, pogovarjali sta se. Bila sem prepričana, da jo Gaja vse razume in obratno. Pa ne le Dunja, urnik celotne družine se je ravnal po Gaji. Bila je njihova sončica in center njihovega življenja. Povsod je šla z njimi, najraje pa na vikend v Gozd Martuljek.

 

Da ne boste mislili, da je bila Gaja povsem umirjena in zgolj crkljiva in mirna psička. Bila je tudi prava mala navihanka, še posebej znana po svoji strasti kopanja lukenj. Pa mačke – mačke bi tudi lovila. In ko je zavohala mačko, je postala povsem druga psička, pa ne v slabem pomenu, le težko bi človek verjel, če tega ne bi doživel. Predvsem pa ni prenašala muh. Te so ji šle res na živce.

 

Vsi, ki so Gajo srečali in spoznali, so jo takoj vzljubili in imeli radi, še posebej otroci. V nešteto opravljenih obiskih različnih ustanov, je z ljudem delila neprecenljive trenutke. Bila je legenda, starosta naše dejavnosti. S svojo nežnostjo, toplino, prijaznostjo, neverjetnim občutkom za stiske ljudi, z igrivostjo in radovednostjo je marsikomu pregnala slabe misli, žalost in strahove, razveseljevala mlado in staro ter bila skupaj s skrbnico Dunjo neprecenljiva učiteljica za življenje. Ne le otrokom, ki sta jih obiskovali, ampak tudi staršem, zaposlenim in ne nazadnje nam – njunim prijateljem. Prav Gaja je bila tista, ki je omogočila lepa in večna prijateljstva.

 

Zlata Gajči je odšla med zvezdice. Mislim, da se na drugi strani mavrice igrivo podi z vsemi našimi ljubljenimi kosmatinci, ki so nas žal že zapustili, da ji je tam lepo in da je nič ne boli, pa se je vseeno težko sprijazniti z izgubo in praznino, ki je ostala za njo in jo bo težko zapolniti. Vendarle pa sem prepričana, da bi si Gaja želela, da dobi svojo kosmato naslednico oz. naslednika, ki bo razveseljeval/a Dunjo in njeno družino ter morda nekoč tudi nadaljeval Gajino poslanstvo.

 

Ljuba Gaja, vsi te pogrešamo. V naših spominih boš živela večno!

 

Valentina Horvat Kokalj

PRISPEVAJ SVOJIH 5

Vsaka PETka je dobrodošla, saj nam pomaga delati bolje.

RAD BI DONIRAL