Others about us
PISMO DEKLICE, KI OKREVA V REHABILITACIJSKEM CENTRU SOČA
(zaradi varovanja osebnih podatkov, so navedene samo začetnice)
Dne 13.3.2012, t.j. v torek so me delovne terapevtke v rehabilitacijskem centru Soča povabile, naj se pridružim terapiji s kužkom (Žana). Bila sem zelo vesela, da so me povabili, saj je pes že od nekdaj moja najljubša žival. Ko sem prišla na terapijo in videla kaj vse zna Žana, sem bila začudena, kaj vse zna. Žana je zelo lepa in prijazna psička. Prepričana sem, da je potrebovala veliko treninga in učenja, da se je vse to naučila. Z veseljem bi imela tako psičko tudi doma :). Komaj čakam na naslednje srečanje, upam da bom takrat še na Soči. 🙂
Lp:) R.R.
Vodnica terapevtske psičke Žane, Nani Gerdina pa dodaja svoje: Z R.R. sva se srečali v Soči potem, ko sva z Žano že opravili AAT v sodelovanju z dvema malima deklicama. Na koncu se nam je pridružila še R.R., ljubiteljica psov. Veliko sva se pogovarjali, ves čas ji je pogled uhajal na mojo malo kodrico. Roka je božala mehko dlako. Ni se mogla ločiti od Žane, ponudila se je, da naju spremi iz prostorov Soče. Ponudila sem ji povodec, s katerim je varno in vešče vodila psičko, ki ji je pot na prosto že dobro znana. Prvi postanek je bil na travi, kjer sem R.R. razložila, da mora Žana opraviti nujne potrebe. R.R. se ni mogla ločiti od Žane, spraševala me je še marsikaj in me zaprosila za Žanine slike. Izmenjali sva si tudi elektronska naslova. Obljubila sem ji psičkine sličice. Pospremila me je še do naslednjih vrat. Tam smo se zares poslovile. Midve z Žano sva se odpravili domov, R.R. pa v prostore Soče, kjer je trenutno na zdravljenju. Upam, da se z dekletom še srečamo; raje bi jo obiskala na njeni šoli, kot v bolnici.
Nani Gerdina
TERAPEVTSKI PES OB BOLNEM OTROKU
Hemato-onkološki oddelek Pediatrične klinike že od februarja 2008 obiskujejo psi, šolani v plemenite namene. Otroci se teh obiskov v bolnišnici izredno razveselijo. Stiki s psi vplivajo na otroka večplastno. Vsaj za trenutek lahko prežene občutke osamljenosti, žalosti, zaskrbljenosti, jeze, pa tudi bolečine. Že samo dotik pomirja, sprošča in sproža smeh. Za otroka, ki se zdravi v bolnišnici, je dragocena izkušnja, da psa lahko poboža, da drži v naročju nekaj toplega, mehkega in živega. Spomnim se deklice, ki je imela operirano nogo in njenega izraza na obrazu, ko so nas obiskali šolani psi. V tistem trenutku, ko je do njene postelje stopil velik zlati prinašalec, se ji je obraz razjasnil kljub bolečini, ki jo je sicer čutila v nogi. Ta pes ji je res prinesel občutek čiste sreče. Seveda pa se nekateri otroci, ki psov niso vajeni, lahko tudi bojijo. Strah jih je, da bi jih pes ugriznil, ali pa imajo do psov razvite predsodke. V takem primeru je vodnik psa tisti strokovnjak, ki zna psa postopno in z občutkom približati otrokom. Otroci se počasi otresejo pretiranega strahu pred psom, ki jih ovira, da bi ga bolje spoznali, lažje opazovali in začutili. Bistvo t.i. terapije z živalmi je v medsebojnem odnosu med človekom in živaljo ter njuni čustveni povezanosti. Naša čustva, razpoloženje in počutje so v precejšnji meri povezani s telesnim zdravjem. Pes je lahko “pomožni terapevt”, preko katerega vplivamo na otrokova čustva in s tem posredno tudi na njegovo zdravje. Na hemato-onkološkem oddelku Pediatrične klinike opažamo, da si naši malčki, pa tudi starejši otroci, v času zdravljenja mnogokrat zaželijo žival, navadno psa ali mačko. Želja je tako močna, da jo starši pogosto tudi uresničijo. V naši bolnišnici ni navada, da bi otroci s sabo pripeljali svojega hišnega ljubljenčka. Se pa spomnim kako veselo je bilo in koliko novih moči si je nabralo dekle, ki je v času daljše hospitalizacije za svoj rojstni dan pred vrati vhoda na oddelek ugledalo svojo najljubšo žival – svojega konja. Opažam, da obiski psov, skupaj z njihovimi skrbniki-vodniki, v bolnišnici vplivajo na razpoloženje bolnih otrok in mladostnikov, prav tako njihovih staršev ter nenazadnje tudi zdravstvenega osebja. Tudi sama sem, kot zaposlena na oddelku, skozi skupno delo in sodelovanje, ogromno pridobila v razvijanju svojega odnosa do živali, zlasti do psa. Srčno in iskreno upam, da nas bodo vodniki – prostovoljci zavoda PET s svojim strokovnim, nesebičnim in plemenitim delom, spremljali še v prihodnje.
Martina Bürger Lazar, univ.dipl.psih.
asistent magister specialistka klinične psihologije