Others about us

Domen (8. r.): »Meni je bilo všeč. Rad bi imel terapevtskega psa pri pouku.«

 

učiteljica Petra G. T.: »Bila sem sproščena, navdušena, sprejeta, mnogo novega sem se naučila. Opazila sem pozitivne spremembe pri otrocih: imeli so daljšo pozornost in boljše sledenje, razvijali so čut do živali, na obrazih so se jim večkrat risali nasmehi, bili so bolj sproščeni, radi so se dotikali psov, radi so se pogovarjali o psih in s psi, dobro so sprejeli spremljevalki, uspešno so sodelovali pri dejavnostih s psi, navdušeno so pripovedovali o svojih izkušnjah z drugimi psi ter se držali dogovorjenih pravil.«

 

Žiga (3. r.): »Igre s psi so bile zabavne. Na začetku mi je bilo dolgčas, potem pa mi je postalo zabavno.«

 

David (2. r.): »Igre so mi bile všeč. Naučil sem se nove stvari. Na začetku sem bil še zaspan, potem sem imel več energije.«

 

Anela (6. r.): »Izvedela sem novosti o psih in sem se veliko naučila. Bolj sproščena sem bila.«

 

Glorija (1. r.): »Žana je bila puhasta. Igre so mi bile všeč. Ko sem božala psa, mi je bilo prijetno. Narisala bom sliko Žane, da jo pošljemo gospe Nani.«

 

Maja (2. r.): Bilo mi je zanimivo, igrivo.«

 

Robi (4. r.) »Všeč mi je bila družba psov. Po navadi nimamo takega pouka in bi ga rad še imel na ta način. Psa sta bila dobro zdresirana, kar me je presenetilo.«

 

Leja (6. r.): »Všeč mi je bilo, ko je bil pes na poligonu, ker to zmore in razume.«

 

Bor (6. r.): »Ko božam psa, sem navdušen.«

 

Uroš (6. r.): »Izvedel sem, da psi ne vidijo rdeče barve. Poligon mi je bil zanimiv, ko je pes preskakoval. Počutil sem se sproščenega.«

 

Lea (7. r.): «Počutila sem se bolj sproščena. Všeč mi je bilo sporazumevanje s psi brez besed – z gibi. Začutila sem ljubezen do živali.«

 

Fatmire (7. r.): »Ko sem božala Gajo, me je spomnilo na mojega psa. Čutila sem, da me razume in čutila sem njeno ljubezen.«

 

Vanesa (7. r.): »Zabavno, sproščeno.«

 

Gašper (8. r.): »Malo me je bilo strah, vendar sem bil potem sproščen.«

 

Maks (7. r.): »Ko sem izvedel, da pridejo k nam psi, sem bil vesel. Spoznal sem, da je za psa treba zelo skrbeti. Razmišljal sem o tem, kako bi mi bilo, če bi imel psa. Veliko sem se naučil.«

 

9 otrok od 15-ih je dejalo, da bi imeli terapevtskega psa pri pouku.

 

Zapisala: Petra Guček Tomšič, prof. def. (izvajalka dodatne strokovne pomoči)

Spoštovani!

V imenu skavtov z Vrhnike, bi se vam rad iskreno zahvalil za sodelovanju na našem taboru v Podbeli. Vaša čudovita predstavitev je otrokom zelo polepšala tabor. Mnogo jih je o druženju govorilo do zadnjega dne. Dobili smo tudi že prve odzive s strani staršev, ki občudujejo vaše delo.

Sodelovanja z vami smo zelo veseli. Resnično hvala vsem, ki ste uspeli narediti tako razdalo za otroke. Z vašo pomočjo smo jim pričarali en nepozaben dan.

Upam, da ste bili tudi vi zadovoljni z našim sprejemom in skromno, vendar skavtsko pogostitvijo.

S prijaznimi pozdravi,

 

Marko Lazič odgovoren voditelj

Sem Marko Lazič, študent računalništva v Mariboru, sicer z Vrhnike. Zelo rad se ukvarjam s športom. Najraje tečem, kolesarim, plezam ali igram košarko. Svoj prosti čas rad preživljam v naravi, berem knjige ali pa v družbi skavtov.

Kljub ljubezni do živali, se mi je tekom srednje šole iz neznanega razloga začel kopičiti strah pred psi. Strah je konstantno naraščal kar nekaj let. Začele so se težave, ko sem prišel na obisk k prijateljem, ki so imeli kužke. Pred mano jih je bilo treba skrivati. Ogromno nevšečnosti so začeli predstavljati teki, saj sem pogosto srečeval neprivezane pse. Čutil sem utesnjenost in nezmožnost kontroliranja položaja. Zavedati sem se začel, da moj strah, ki je do konca srednje šole prešel v stanje fobije, ovira ljudi okoli mene.

Tako sem januarja 2014 pristopil do terapevtke ŠOUM. Tekom terapij sem proučeval svoj strah, ga analiziral in ga skušal mentalno čimbolj omejiti. V mesecu aprilu sem tako preko terapevtkinih poznanstev stopil v stik s predstavnico Zavoda PET, gospo Vando Rižnar. Imela sva nekaj klicev in se naposled dogovorila za sestanek, ki je vključeval terapevtko in 3 predstavnice Zavoda PET s svojimi kosmatinci.

25.4. je bil dan D. Prvič, po mnogih letih, sem bil odločen, da se bom družil s psi in to z veseljem. Dobili smo se v telovadnici študentskega naselja. Najprej sem prejel ogromno uporabnih, novih napotkov in golih začetkov – torej kako pristopiti do psa. Način predstavitve, ki ga so ga uporabile punce iz zavoda, je bil zelo pozitiven, predvsem pa – kar je najpomembnejše, prepričljiv. Prvi stik sem imel z meni zelo prijetno samojedko Medi. Kar hitro sem se uspel prepričati, da mi ti kužki ne bodo škodovali. Tako sem uspešno izvedel tudi nekaj trikov z vsemi 4 psi. Še danes imam ta dan za enega najlepših v tem letu.

Sledili so pogovori s terapevtko in prihodnja srečanja z ostalimi člani Zavoda PET. Pogovori so se takrat vrteli predvsem o tem prvem koraku in kako je največji strah tako rekoč premagan.

Dobil sem občutek, da puncam predstavljam izziv, saj ti kužki do sedaj še niso pomagali izrecno »zdravljenju« strahu pred psi. Uvidel sem njihov trud, da mi s pomočjo čim več različnih psov, skušajo razbremeniti to fobijo.

Sledilo je srečanje v prostorih izvajanja terapije. Kar naenkrat so bili, na nekaj kvadratnih metrih poslovnega prostora 4 psi, od tega eden res velik ovčar (Jenny). Zagotovo nepozabna izkušnja. Vem, da mi je bilo bolj vroče, kakor nekaj tednov prej v savni. In to ne zaradi strahu, temveč ogromne količine novih pozitivnih občutkov ter nepopisnega veselja. Najbolj se mi je vtisnilo v spomin to, da do tedaj še noben od psov ni lajal, kar mi je sicer izzvalo takojšen strah. Prav to pa smo na tem srečanju skupaj nekako premagali. Na ukaz »glas«, pes zalaja, jaz pa sem jih za vsak, uspešno izveden manever nagradil s posladkom.

Sledila so srečanja v mesecu maju. Sodeloval sem z Natašo Slavec in njeno zelo aktivno psičko Laro. Pri njima sem se učil kako sprehajati psa, kako ravnati ob srečanju z drugimi psi in kako se lahko s psom preko treninga »Fit mit Hund« dodobra preznojiš. Nataša mi je tudi omogočila in me prepričala, da sem uspel pobožati kar nekaj neterapevtskih psov. Za to sem ji danes zelo hvaležen. Menim, da mi je omogočila ogromen preskok iz nekdanje fobije, v sedaj obvladljiv strah.

Tako se je s koncem šolskih obveznosti, za študijsko leto 2013/14 zaključila moja terapija pri terapevtki in Zavodom PET. Čez poletje smo si namreč prostorsko in časovno povsem neusklajeni. Veselim pa se prihodnjih sodelovanj.

Ob tej priložnosti, da napišem izkušnjo z Zavodom PET, bi rad izpostavil dejstvo, da vsem članom, s katerimi sem uspel do sedaj sodelovati, pripisujem največjo mero zaslug za to, da danes ne spreminjam več poti, kadar tečem in zagledam psa v daljavi. Strah je še vedno prisoten. Zelo se bojim neprivezanih psov, vendar pa, odkar sem prejel nešteto napotkov in pozitivnih izkušenj s strani Zavoda PET, z veseljem samostojno tu in tam pobožam kakega psa.

Resnično sem zelo hvaležen, za to kar so v meni uspeli spremeniti vsi člani zavoda. Mislim, da si je težko predstavljati kakšnega bremena sem rešen, vendar vsak, ki je premagal kak močan strah morda razume.

Zavod PET, hvala vam!

 

Marko Lazič

Ga. Dunja in psička Gaja sta v juniju obiskali zaključno druženje učencev, ki so ga na šoli organizirale izvajalke dodatne strokovne pomoči. Učenci so se sprva na psičko različno odzivali – nekateri so že takoj ob prihodu pristopili k njej in lastnici postavljali različna vprašanja. Bolj zadržani posamezniki, ki so sprva le tiho opazovali dogajanje, so se tekom druženja v razredu, kjer je ga. Dunja opisala delo terapevtskega psa, oskrbo živali in ostale zanimivosti, ter učence tudi povabila k različnim aktivnostim in igram, sprostili in dejavno vključili v predstavitev.

Ga. Dunja je izbrala učencem primerne vsebine in aktivnosti glede na njihovo starost ter namen druženja. Tekom ure so učenci aktivno navezovali stik s psičko, spoznavali delo z živalmi in odgovornosti, ki jih prinaša lastništvo, sodelovali so pri skupni diskusiji. Prav tako so imeli tudi možnost postaviti vprašanja in predstaviti lastne izkušnje. Učencem je bilo druženje s psičko všeč, z zanimanjem so spremljali tudi predstavitev lastnice. Prisotnost psičke Gaje pri uri je vplivala na vzpostavljanje sproščenega vzdušja in večjo pripravljenost učencev k vključevanju v razgovor in dejavnosti.

 

Maruša Demšar, univ. dipl. ped