Že kot otrok sem si vedno želela psa, pa za kaj takega pri nas doma ni bilo posluha. Ko sem si sama ustvarila družino, so si otroci zaželeli muco, a sem vedno govorila, da glede na to, da živimo v bloku, v stanovanju, to ne bi bilo primerno. Nekega dne sta otroka z igrišča prinesla čisto malo mucico, velika ni bila niti za dlan. Dogovorili smo se, da lahko ostane pri nas za eno noč, potem pa jo bosta odnesla nazaj. Seveda je bil naslednji dan problem, ker je nobeden ni hotel odnesti, sama pa nisem imela srca….in tako je ta mucica bivanje pri nas iz ene noči podaljšala na 18 let.

Potem smo sklenili, da zdaj pa res ne bomo več imeli nobene živali v stanovanju, ker to pač v bloku ne gre… Dve leti smo zdržali, potem pa je kot strela z jasnega k nam prišel hrt: čeprav so se nam hrti vedno zdeli prav neprivlačni, kot vreča kosti, sem se na prvi pogled zaljubila v črno, malo in do skrajnosti preplašeno bitje. Čez mesec dni je že bil pri nas. Ker je bil tako zelo neznansko boječ, smo se odločili, da posvojimo še enega hrta – takega, ki bo prvemu v psihično oporo in družbo.

In je prišla. Naša Lili. Lili pravzaprav sploh nismo izbrali mi – vzeli smo jo, ker je nekdo posvojitev zanjo odpovedal, nam pa je bilo pomembno, da čim prej pride k nam, ker je zdravstveno stanje prvega hrta pešalo. S Sukijem, kot smo našega preplašenega hrta klicali, se žal nista uspela spoznat, od njega smo se zaradi bolezni poslovili 14 dni pred njenim prihodom, bi pa njena družba njegovemu počutju zagotovo zelo koristila.

Lili je posvojena španska hrtica, stara 8 let. Neznansko nežna in prikupna psička, ki ti v trenutku zleze pod kožo. Prodana dušica za crkljanje, božanje in stiskanje. Tega nima nikoli dovolj. Doma udobno leži na kavču z ogromno mehkimi blazinami in niti pomisli ne več na svoje življenje v Španiji, ki je potem, ko se jo je lastnik naveličal, pristala v zavetišču. Zdaj je varna, sita in ljubljena. Zdaj ve, da se ji ne bo treba boriti za obstoj in preživetje.

Lili je že od vsega začetka nekaj posebnega: že pri prvem srečanju je delovala sproščeno, nič boječe, kot je to za hrte v navadi, takoj je ponudila svojo glavico v naročje in v čohanje. To še vedno počne: neobremenjeno pride do človeka, tudi do tistega, ki ga ne pozna, ki ga prvič vidi, se postavi ob njega in čaka, da se čohanje začne. Medtem, ko so ob druženju drugi hrtki veselo tekali, je ona iskala stik s človekom.

Marsikdo mi je omenil, da Lili deluje zelo pomirjujoče in prav terapevtsko, vendar o tem, da bi se izšolali za terapevtski par, nisva nikoli razmišljali – vse do dne, ko je Monika objavila na spletni strani Hrtjega sveta novico o tem, da je Helena s svojima Senno in Auriko pravkar postala terapevtski par. Prijavili sva se na testiranje in potem je vse skupaj sledilo z bliskovito hitrostjo: predavanja, praksa in izpit.

V tem času sem spoznala veliko čudovitih in srčnih ljudi, ki tako ali drugače povezani z zavodom. Vedno sem govorila, da se bom nekoč ukvarjala s prostovoljstvom, vendar se nikoli nisem videla prav tu, kjer sem zdaj s svojo Lili. Mnogokrat razmišljam, da me je prav moj prvi hrt Suki pripeljal na to pot. In ob tem se spomnim na citat, ki ga je izrekel Tom Jones: »Dogs have a way of finding the people who need them, filing an emptiness we don’t even know we have«.

Branka in Lili