Tistega petka, ko me je Monika poklicala, da Bella odhaja med angelčke, se je nebo nemudoma stemnilo, čeprav je še prej sijal sonček. Nisem mogla verjeti. Vedno znova mislim, da so naši psi večni.

 

Še sedaj se spomnim dneva, ko sem spoznala to kosmatinko. S svojo Moniko je prišla na testiranje v Ajdovščino. Dobrodušna labradorka, ki je šla k vsakemu in se stiskala s vsakemu, da jo je božal. Še danes mi odzvanja topot njenega repa, s katerim je veselo mahala naokrog, ne da bi se zavedala, da tolče ob predmete.

 

No, pa se je njena pot v tem čudovitem poslanstvu pričela. Z Moniko sta kaj hitro postali terapevtski par in v Idriji dolga leta opravljali prostovoljsko delo. Najbolj mi je ostalo v spominu, kako sta otroke s posebnimi potrebami tedensko pripravili do telovadbe, pa do sprehoda in k razno raznim dejavnostim, ki so jim bile brez Belle tako zelo naporne. V Psihiatrični bolnici Idrija sta opravljali resno delo pomočnic delovnim terapevtkam, v Domu starejših Idrija, enota Marof, pa razveseljevali starostnike s posebnimi potrebami. Včasih si mislim, da Moniki sploh ne bi bilo treba z Bello v ustanove, saj je Bella vse znala sama. Po moje bi ji samo rekla, naj gre npr. v dom starejših in Bella bi v gobec vzela ročaj kovčka s pripomočki ter se odpravila po Idriji. Vmes bi nedvomno dobila kak piškot in poljubček, saj je bila lokalna zvezda!

 

Bella ni bila le lokalna zvezda, tudi nacionalna. Nemalokrat je namreč nastopala in več kot dostojno zastopala pasje terapevte, ma kar celotno pasjo družbo, na oddajah nacionalne TV. In takrat je bila gledanost programa nedvomno najvišja.

 

Bella je bila pravi zen, smisel življenja. Umirjena, nežna velikanka, dobrodušna in prav zares vedno nasmejana. Bila je tudi prava potepuška, saj se je s svojo Moniko, pa tudi ‘sestrico’ Ruby, vsakodnevno odpravila na pohajkovanja po okoliških gozdnih poteh. Še raje pa je plavala ter vlekla kakšne palice, ma kaj palice, hlode iz vode. Res, prava labradorka je bila. Zanje namreč pravijo, da so PPP, požeruhi, potepuhi in plavalci. In ja – bila je gurmanka, Monika ji je pripravljala le najbolje zanjo. In nenazadnje – bila je uživačka, ki je rada poležavala na svoji ergonomski postelji, se sončila pred hišo in družila s prijatelji v pasjem parku.

 

Monika je Belli nudila življenje, ki ga ima bolj malo kosmatincev. Vedno jo je postavljala na prvo mesto. Bella je bila skoraj ves njen svet in obratno. Bella je Moniki in vsem, ki so jo spoznali podarila neprecenljive trenutke. Bila je ena redkih pasjih terapevtk, za katero bi po testiranju dala roko v ogenj, da lahko sama prične samostojno opravljati dela in to v katerikoli ustanovi, kajti znala je začutiti, kaj neka oseba v danem trenutku potrebuje.

 

Belle ni več in za njo ostaja praznina, ki je nikoli ne bo moč zapolniti, a tam na nebu sveti zvezdica, ki pazi na vse nas, Bella pa na oni strani mavrice čuva vse naše preminule kosmatince, z njimi pohajkuje po cvetočih travnikih in čofota po potokih. Tam ji je sedaj lepo, brez bolečin in trpljenja.

 

Neskončno hudo se je posloviti od takega prijatelja. Pogrešaš njegov moker smrček, toplo sapo in težko šapo, ki te zjutraj zbudita, mahanje repka, cmokanje ob slastnih priboljških, pogrešaš sprehode z njim in druženje s prijatelji.

 

Kosmatinci imajo res le eno napako. Njihovo življenje je mnogo prekratko. A mi vsi vemo, da je bilo Bellino življenje, čeprav vedno prekratko, radostno, srečno in veličastno. Bella je čutila brezpogojno ljubezen Monike in je nikoli ne bo pozabila.

 

Mi vsi ne bomo nikoli pozabili Belle in v naših srcih bo vedno ostala zapisana kot zlata psička!

 

Valentina Horvat Kokalj

PRISPEVAJ SVOJIH 5

Vsaka PETka je dobrodošla, saj nam pomaga delati bolje.

RAD BI DONIRAL